10 Oct

Uvod v igre vlog

Igre vlog, iz angleškega Roleplaying Game, so poseben tip namiznih družabnih iger. Z ostalimi igrami iz te skupine jih druži to, da tako kot one večinoma uporabljajo enake igralne pripomočke (kocke, figurice, karte, pisala, papir in podobno) ter potrebujejo skupino ljudi, običajno posedenih za mizo. Od drugih namiznic pa jih specifično loči to, da se večina akcije ne zgodi na igralni plošči oziroma med otipljivimi elementi na mizi, pač pa v pogovoru med igralci. Igralci v igri prevzamejo vloge različnih oseb.  Bolj kot premik figurice na novo polje pa nas v tej igri vlog zanima, kako se spreminjajo liki ter njihove okoliščine.

Najlažje je ponazoriti s primerom:

Predstavljajte si, da ste detektivnka, izvedenka za umore, kakor jih poznamo iz serij Zakon in Red, Umori na podeželju in podobno. Ste na poti, da zaslišite osumljenca v avtomehanični delavnici, kjer dela. Delavnica se zapira, ropot je potihnil, v zraku je vonj po olju in gorivu. Osumljencu je ime Arne, je svak žrtve in ustreza opisu, ki ga je podala priča.

“Ste tu zaradi Ane?” vas vpraša: “Nič ne vem o tem.”

Oči mu živčno švigajo po prostoru. Kaj boste storili?

V običajni namizni igri bi bila vaša dejanja omejena na določene možnosti, ki jih podpirajo pravila. V igri vlog pa nas omejuje samo dogovor in zdrava presoja zamišljene situacije. V zgornjem odstavku sem prevzel mesto moderatorja igre, ki deluje kot posrednik med osebami posameznih igralcev in svetom, ki jih obdaja. V tem primeru opisujem okolico vašega lika in govorim za Arneja, medtem ko ste vi odgovorni za svoj lik, opisujete njegova dejanja, sprejemate njegove odločitve ter govorite v njegovem imenu. Nekateri to raje počnejo v prvi osebi, spet drugi v pa v tretji osebi.

Pravila igre

Lahko bi dejali, da so igre vlog poseben spoj med tradicionalnimi namiznimi igrami ter otroškimi igrami (v katerih vsak se vsak pretvarja, da je svoj priljubljeni lik iz kake risanke ali privzame neko osebo, denimo “lopov” ali “policaj”), improviziranim teatrom, ali skupinskim pisanjem zgodbe ali scenarija. Zaradi te dvojnosti je koncept iger vlog sicer kompleksen, vendar večini ljudi povsem intuitiven, ko ga enkrat izkusijo v živo, saj obrazce igranja poznajo iz otroštva ali preprosto zaradi gledanja filmov in serij.

Naša igralna plošča so izmišljene situacije, ki jih ustvarjamo skozi strukturiran pogovor. Naši liki so naše figure, ki jih razvijamo skozi situacije. Pravila iger vlog so pravila fikcije, ki jo ustvarjamo. Poleg kock ter ostalih pripomočkov so srce iger vlog navodila, ki usmerjajo naš pogovor in urejajo naš konsenz glede tega, kaj se v igri zgodi. Če se vrnemo k prejšnjemu primeru:
Arneju zastavljate vprašanja, jaz naje odgovarjam v njegovem imenu. Na neki točki vam noče odgovoriti in tako ali drugače se odločite, da ne govori resnice. Pritisnete nanj: “Oba veva, da lažeš! Kdo je bil tisti večer s tabo?”
Kaj se zgodi zdaj? Ker sem odgovoren za Arneja, bi se lahko preprosto odločil, da še naprej molči. Vendar bi bilo to verjetno nekoliko dologočasno. Igra, ki se jo gremo, ima pravilo, da lahko detektiv trikrat skuša pritisniti na osumljenca, vendar mora vsakič stopnjevati pritisk. Pri tem vržete kocko, če je številka na njej pet ali več, se osumljenec zlomi. Kocka se zakotali in pokaže številko tri. Arne hoče oditi. Odločite se, da boste znova pritisnili nanj. Stopite bliže, ga primete za ovratnik in zarenčite: “Zaradi tega si lahko do konca življenja v ječi.” Kocka ob ponovnem metu pokaže pet. Arne začne govoriti.

 Pravila iger vlog nam pomagajo določiti, kaj se zgodi v določenih situacijah. Razrešujejo konflikte med liki, včasih med idejami igralcev. Z elementom naključja poskrbijo, da ostane naša zgodba nepredvidljiva in sveža, z dobrim dizajnom poskrbijo, da naša zgodba ustreza žanru in tonu, ki smo si ga izbrali.

Igre vlog večinoma nimajo končnih pogojev zmage. Zaradi te odprtosti se igrajo epizodično, prek več večerov, dokler se igralci ne odločijo, da je pripovedi konec ali da so liki dosegli svoj namen. Igralci tako ne tekmujejo eden proti drugemu in ne skušajo “zmagati”, saj (razen zelo redkih izjem) ni načina, oziroma pravil, ki bi določila zmagovalca. V skupnem interesu jim je, da (so)ustvarijo oziroma izkusijo čimbolj zanimivo, razburljivo, zabavno, ganljivo ali kako drugače učinkovito zgodbo. Spretnost igralcev se običajno meri zgolj po tem, kako dobro znajo svojemu liku pomagati, da izpolni svoje osebne cilje (ujeti kriminalca, odkriti zaklad, premagati zmaja, ipd.).

Večina iger vlog enega od igralcev postavi na mesto moderatorja, kakršnega sem igral v zgornjih primerih. Moderator za razliko od ostalih igralcev nima samo enega lastnega lika, pač pa je njegova pravica in odgovornost, da razsoja in opisuje situacije, v katerih se liki nahajajo. Večina njegovega dela je, da si pred igro zamisli ali sproti improvizira svet v katerem se odvija zgodba ter igra like, s katerimi se srečujejo igralci.  Moderator ima običajno svoja lastna navodila in pravila, ki mu pomagajo pri vodenju.

Zgodovina

Čeprav so ljudje že od nekdaj igrali vloge (v otroških igrah, v gledališču, tako so se denimo v starem Rimu učili retorike), pa sodobne namizne igre vlog izhajajo iz strateških vojnih iger oziroma simulacij. Tako imenovani Kriegsspiel (dobesedno “vojna igra”) so izumili za urjenje pruskih oficirjev v 19. stoletju. V drugi polovici 20. stoletja so vojne igre postale izjemno popularen hobi v Združenih Državah, kjer so kot po tekočem traku izdajali igre s tematiko državljanske vojne ali Napoleonovih bitk.

V zgodnjih sedemdesetih so ljudje kot Gary Gygax, Dave Arneson in David Wesely začeli snovati vojne igre v katerih so igralci, namesto da bi poveljevati celim vojskam, prevzeli vlogo posameznih oficirjev ali vojakov. Wesely je vodil vojno igro, ki se je namesto na bojišču odvijala v mestu imenovanem Braunstein, igralcem pa je razdelil vloge župana, poveljnikov, ki se pripravljajo na bitko, agitatorskih študentov in podobno, vsak od njih s svojim (nasprotujočim si) ciljem. Arneson in Gygax sta prevzela koncept in ga razvila po svoje. Vodila sta srednjeveško obarvano igro, v kateri je skupina vojakov skušala skozi predore in temnice (“dungeon”) vdreti v oblegan grad. Ko sta igro razširila s fantazijskimi elementi in novimi cilji je postala neznansko popularna med lokalnimi igralci in leta 1974 sta spošni publiki predstavila prvo izdajo igre Dungeons & Dragons (“Temnice in Zmaji”, krajše D&D), splošno sprejete kot prve namizne igre vlog.

Naslednje desetletje je prineslo nesluteno eksplozijo v popularnosti tega tipa iger. Revidirana verzija D&D – namenjena novim igralcem – je v zgodnjih osemdesetih prodala več kot pet miljonov kopij, medtem ko so drugi založniki trg oskrbovali z drugimi žanri. Če se je D&D osredotočal na fantazijo po kopitu Conana Barbara ter pustolovščin iz Hobbita, so svoje verzije iger vlog dobile znanstvena fantastika (Traveller, Gamma World), vesterni (Boot Hill), risanke (Rocky and BullwinkleBullwinkle and Rocky), popularne franšize (Star Wars, James Bond, Indiana Jones) ter celo televizijska žajfnica Dallas.

Razen redkih izjem (denimo igra Vampire the Masquerade, ki je leta 1991 odprla povsem novo tržišče), so igre vlog v naslednjih desetletjih doživele razne škandale, stagnacijo in konzervativen pristop tako do dizajna kot prodaje. Tactical Rules Studies (TSR), založnik najbolj popularne igre, D&D, je konec devetdesetih doživel finančni zlom. Igre vlog so se začele prodajati predvsem že obstoječim igralcem, postale so bolj “varne”, hobi se je zaprl.

Danes

V zadnjih desetih letih je prišlo do novega preporoda iger vlog. Internetne skupnosti, digitalno založništvo, tisk po naročilu in drugi faktorji so omogočili eksplozijo ljubiteljskega oblikovanja in izdajanja iger. Odvezani od starega ekonomskega modela so neodvisni oblikovalci lahko zaorali novo ledino v oblikovanju in pričeli eksperimetirati s formo. Nove izdaje zimzelenega D&Dja so v hobi prinesle nove ljudi. Socialna omrežja in webcami omogočajo igranje in debatiranje z oddaljenimi prijatelji in ljubitelji, kar je prineslo več deljenja izkušenj in širše perspektive. Dozorele so skupnosti onkraj meja Združenih Držav in danes lahko med drugim govorimo tudi o norveški, britanski ali italijanski šoli iger vlog.

Od srede dvatisočih se je med igrami vlog oblikoval določen podžanr, ki se ga je prijelo ime story game (“pripovedna igra”) Le-te povdarjajo ustvarjanje zgodb pred samim igranjem likov. Igralci niso nujno vezani na samo en lik, mesto moderatorja je odsotno ali pa so njegove naloge porazdeljene med vse igralce. Med primere sodijo denimo Fiasco, s katerim igralci ustvarijo črno komedijo v slogu filmov bratov Cohen, The Quiet Year v katerem skozi risanje zemljevida orišejo leto v življenju postapokaliptične skupnosti ali Microscope.

Predvsem v skandinaviji pa so se močno razvile tako imenovane Live Action Roleplaying Games (LARP, igranje vlog “v živo”). Pri LARPu igralci niso posedeni za mizo pač pa se gibljejo po simuliranem okolju, pogosto z izpopolnjeno scenografijo in kostumi. Na Danskem se je LARP oblikoval celo kot metoda učenja v srednjih šolah, nasploh pa se v skandinaviji uporablja za empatično soočanje igralcev z resnimi in kompleksnimi čustvenimi ali socialno-političnimi situacijami.

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>